Predstavitev segmentacije

V tem poglavju je strnjeno predstavljen potek stavčne segmentacije.

Glavno vodilo za razmejevanje povedi je kombinacija končnega ločila, presledka in besede, zapisane z veliko začetnico. Temu se pridružujejo dodatna pravila, ki zajemajo okrajšave. Te se namreč zapisujejo s piko, ki je lahko hrati tudi končno ločilo (kadar okrajšava stoji na koncu povedi, npr. 'itd.') ali pa ne (kadar okrajšava stoji sredi povedi, recimo 'tj.'). Končen nabor okrajšav, ki spadajo v eno in v drugo kategorijo, je vključek v orodje Obeliks.

Za segmentacijo nestrandardnih besedil veljajo še dodatna pravila:

• V celotnem tvitu preverimo, ali je avtomatska stavčna segmentacija pravilna. V smernicah konec stavka (oz. povedi v slovenistični terminologiji) za lažjo predstavo označujemo s simbolom ¶.
• Če del tvita deluje kot samostojen stavek, ga tako tudi obravnavamo (“@multikultivator Najbrž ne . ¶ :) ¶ Kot rečeno : bolje BO . ¶ Zrihtamo , ko utegnemo . ¶ ( PS : tudi v veselje " konkurence " ;)”).
• Merilo za konec stavka je predvsem ločilo, ki deluje kot končno v stavku, npr. pika, klicaj, vprašaj, narekovaj ali večpičje (“Kaj praviš ? ¶ Aha !”).
• Če ni dobrega razloga, da nekaj obravnavamo kot dva stavka, naj ostane eden (“@urosgruber pri meni naloži CSS .. kar pa ne pomeni , da stran zgleda lepo :)“ → en stavek, ker večpičje deluje bolj kot vejica, ne kot pika).
• Konec tvita je avtomatično tudi konec stavka, zato tega ne označujemo.

Segmentacija govorjene slovenščine je zaenkrat izvedena ročno na podlagi prozodično oz. semantično zaključenih enot.